• VTEM Image Show
  • VTEM Image Show
  • VTEM Image Show
  • VTEM Image Show
  • VTEM Image Show
  • VTEM Image Show
  • VTEM Image Show
  • VTEM Image Show
  • VTEM Image Show

 

Nekoč je nekdo rekel: »Nebo ni meja, nebo je, da lahko občutiš kako je biti popoln!« Ti Jazo si zadnjih devet let to dobro vedel. Bil je poletni dan 2007, ko si se v poletu s tandemom zastrupil z letenjem. Še istega leta si želel to poskusiti tudi sam in se vpisal na tečaj pri Klavdiju. V skupini sedmih učencev si bil najstarejši in s tem tudi dokaz, da za drzne stvari ni nikdar prepozno. Ma včasih si bil prav malo okoren. Zaradi počasnejših refleksov smo na poligonu kdaj celo podvomili v uspešen štart. Kadar te padalo ni ubogalo si se potrpežljivo smejal, ko ti je uspelo za pol minute odlepiti se od tal, si vpil od veselja. Skupaj z ostalimi učenci si nabral dovolj štartov in pristankov, a Klavdij je rekel, da bo treba na prvi višinski polet še malo počakati in vaditi na tleh. »Lačen sem letenja,« si dejal, ko so ostali šli v zrak, ti pa si še čakal na ugoden veter. Zagnan in z veliko voljo si dočakal 15. junij 2009 , dan za tvoj prvi pravi polet. Čar letenja si takrat zares izkusil s Kobale. Le ti veš kakšni so bili tedaj prvi občutki in spoznanje kako si je deliti nebo z orli ... Ob pristajanju si vriskal in svoje sojadralce kar objel, ves zadovoljen in hvaležen za tisto noro izkušnjo. Vdano si nabiral višinske polete, pa ne za številke v padalskem dnevniku, ampak za svojo dušo in na veselje.

Bil je dan v avgustu, ko ste s »tazelenimi« padalc stali na Stolu in pogledovali v meglo nad in pod hribom. Samo nekaj izkušenih tujcev je razgrinjalo svoja padala. »Ni vam treba it,« je rekel inštruktor, »še bodo lepi dnevi.« »Jaz bom šel v zrak,« je bil tvoj odločen stavek, ko si že grabil svoj veliki nahrbtnik in šel z njim na sredino vzletišča. »Kar naravnost proti pristanku leti, ker te bo neslo samo dol,« je bil zadnji nasvet inštruktorja. In si pogumen vzletel, se s svojim padalom izgubil v megli. Včasih smo se glasno strinjali, da si malo nor, da si veliko upaš. »Ni trajalo dolgo, sem pa letel. Dan je rešen,« so bile tvoje besede še isto popoldne v baru pri Teji.

Pravi adrenalinec si postal na krstu na žuru v Drežnici. Vzeli smo te za svojega. Pa ne zaradi dobro opravljenih nalog in popitega žganja, temveč zaradi tega kar si bil – moder, pošten, dobrovoljen, družaben, željan novega, jadralni padalci so postali tvoji prijatelji. Februarja 2011 si uspešno opravil teorijo za jadralne padalce, dva meseca kasneje pa še praktični izpit na Lijaku. To je pomenilo, da si končno lahko šel na kakšen skok tudi sam. Kuk je bil tvoj hrib. Lepa vremena pa tvoja pogosto izkoriščena priložnost. Tvoj motorni skiro je pridno nabiral kilometre. Kmalu si se tudi moderniziral in na čelado pritrdil GoPro ter sem pa tja zmontiral in objavil kakšen video, ki je bil prej kot ne poučen zate in za nas. Nisi skrival napak ampak si vedno v šali dejal »naj vidijo in se učijo še ostali česa se ne dela«. No v glavnem si pa vsem kazal kako zelo lepo ti je tam zgoraj. Med tem, ko so nekateri mladi opuščali jadralno padalstvo, si ti z užitkom nabiral lete in bil ves čas zgled kako je treba meti hobi rad, kako ljubiti življenje. Dokazal si, da starost lahko le viša strasti in da se z železno voljo lahko doseže vse.

Bil si človek akcije, na občnih zborih redno prisoten, vedno v delu ob dnevih košnje štartnega mesta in ob dnevih pobiranja odpadkov okrog kobariškega pristanka. Med poletjem te je bilo pogosto mogoče srečati v baru pri Teji kljub temu, da tisti dan nisi šel v zrak zato, ker so te doma čakali gostje, šel si pa tja vsaj posedet zaradi druženja, zaradi ljudi. Se spomniš tudi poročnega dne Klavdija in Polone ter tvoje igre ponesrečenega padalca, ki mladoporočenca prosi pomoči?


V svojih padalskih letih si nabral blizu 500 poletov. Tolikokrat si preletel svojo drago domačo dolino. Dvajsetega avgusta 2016 si objavil zadnji let, na svoj rojstni dan, 22.7.2016 pa si zapisal: »Hudo mi je bilo, da ni bilo Kobaričija, da bi mi na štartu zapel Happy brithday Roman, zato sem štartal ne kot vedno, na Kuku!«

Danes pa si tam kjer ti bo vedno lepo, zdaj veš kako je biti ves čas na nebu. Zdaj si lahko zares ves popoln!

Jazo, hvala ti za vse in se srečamo na nebu.

člani društva Adrenalin

© 2014 Društvo Adrenalin