• VTEM Image Show
  • VTEM Image Show
  • VTEM Image Show
  • VTEM Image Show
  • VTEM Image Show
  • VTEM Image Show
  • VTEM Image Show
  • VTEM Image Show
  • VTEM Image Show

Državno prvenstvo v preletih - Kruševo, Makedonija
 
Nedelja 31.7.2016
 
V Kruševo se odpravimo v soboto popoldne in pred nami je 1250km dolga pot. V klimatiziran kombi se nas zbaše 6, da smo lepo na komot. Robi, Titov, Orož, Jug,  Matjaž in jaz. Preko hrvaške meje gremo kot po maslu, na srbski meji pa kriza. 3h spušimo v 7km koloni. Drugič je treba iti na Šid, definitivno. V jutranjih urah prispemo do Niša, od tam naprej pa nas pot vodi do Makedonske meje, kjer po krajšem čakanju končno vstopimo v Makedonijo. Nekateri smo tam prvič, zato vožnjo izkoristimo za ogledovanje zanimive pokrajine. Okoli 10ih, po 17 urah vožnje prispemo v Kruševo. Taman, da se vselimo v apartma in gremo okrepčati na zajtrk. Nekateri takoj napadejo bureke in makedonke, sam se zaenkrat zadovoljim z eno šopsko solato. Ura je kmalu poldne in treba je iti na štart. Nekateri že veselo navijajo, nam pa se cedijo sline. Na štartu se pripravimo in smo okoli pol dveh v zraku, kjer nas pričakajo lepa dviganja. Za treningom z Robijem odletiva cca 60km FAI trikotnik, da malo spoznava lokalno vreme in kako dela vreme v ravnini. Dviganja do 5m/s, višine do 3100m. Ha, to pa ja! Na pristanku naju že pričaka Matjaž, ki je šel z nami kot free flyer in se je skozi celoten teden izkazal kot dobrodošla okrepitev. Kmalu spakiramo in se odpravimo proti apartmaju, kjer je Mitja pripravil okrepčitev na žaru. Dober začetek, ni kaj. Zvečer vsi popadamo v postelje.
 
 
Ponedeljek 1.8.2016
 
Uraden trening dan. Zjutraj odrinemo na kavo in zajtrk, ter se v miru odpravimo proti hotelu, od koder nas stransportirajo na start. Sicer sestavijo task, vendar je urejeno pobiranje samo ob določenih urah in samo ob določenih cestah. Glavni štart je v rotorju, le občasno pridejo primerni intervali za startanje. Rezervni štart, ki je sicer obrnjen v pravo smer vetra, pa je obrnjen proti zahodu, in proč od sonca. Veliko pilotov se znajde na zasilnem pristajanju v dolini pod štartom, kjer so možnosti pristankov omejene in zahtevne. Tako se nas kar nekaj odpravi na zahodni štart, kjer pa počakamo z odletom. Čakanje se obrestuje, in po kakšne pol ure matranja nizko, končno dobim batino 3m/s do 2500m nadmorske višine. Hitro krenem, čeprav močno zadaj, po tasku, vendar se zaradi pozne ure odločim, da task na vsak točki pokrajšam za 5km, da ne bi rizkiral pristanka zunaj, oz. da sem do cca 16.ure nazaj na uradnem pristanku, saj je bila od 17.ure dalje registracija pilotov. Vreme je dobro, dviganja super, spuščanja pa brutalna. Tudi do 6m/s gre dol, če si na napačni liniji (več o tem kasneje). Moja max višina dneva preko 3100m. Robi je zlezel skoraj do 3300m. Noro. Ker se je registracija zavlekla, zvečer samo popadamo v postelje v pričakovanju prvega tekmovalnega dne.
 
 
Torek 2.8.2016
 
Prvi tekmovalni dan. In hkrati državni praznik. Seveda se je ravno ta dan odločil priti makedonski premier na štart, kjer je imel slavnostni govor. Zaradi tega, smo morali biti že vsi ob 8ih na štartu, ker kasnejši dostop ni bil več možen. Hkrati pa ni bilo dovoljeno poletanje, dokler majster ne zaključi s svojim govorom in se odpelje. Torej smo pečeni do vsaj 13:30. Tako je tudi bilo, le da se je vse skupaj še malo zavleklo, vmes pa se je iz SZ privlekel še dež, da je nas in opremo dobro namočilo na štartu. Ko se je končno malo posušilo, so sicer želeli najprej skrajšati task, vendar je zaradi nove prihajajoče porcije dežja, bil dan hitro odpovedan. Matjaž je dan izkoristil za pohajkovanje po Ohridu in Bitoli. Mi pa za okušanje lokalnih gril specialitet ter piva.
 
 
Sreda 3.8.2016
 
Vreme se je zrihtalo. Vse kaže na to, da bomo leteli. Sicer so baze kakšnih 1000m nižje  kot prejšnje dni, in napovedano je tudi prekrivanje z visokimi oblaki med 13. in 16.uro. 5min pred odprtjem štarta sem dobro pozicioniran na hribu, ko vidim, da je mnogo pilotov v mnogo boljši poziciji, visoko nad ravnino. V želji da se jim priključim, se odpeljem do njih, kjer pa ne dobim pametnega dviganja in tako startam 500m pod vsemi, kakšnih 800m nad visoko ravnino. Kaj kmalu se znajdem nizko, vsega 170m nad vasjo, kjer končno dobim neko uporabno, vendar šibko dviganje. Kaj češ, na tej višini pač ni več možno biti izbirčen. Hkrati se privleče še napovedana visoka oblačnost, ki vedno bolj duši termiko. Med tem piloti visoko že letijo proti prvi obratni točki. Sam končno poberem dobrih 500m, ko dviganje crkne, ter se odpravim proti naslednji vasi. Na glajdu seveda konstantno 2.5 do 3.5m/s propadanje. Tako sem pri naslednji vasi spet na nekih 200m, in spet cuknem eno dviganje praktično iz podna. Spet šibko vse skup, zdi se mi da vrtimo neskončno dolgo. Z mano je le še nekaj pilotov, ki jih je doletela očitno ista usoda kot mene. Le počasi napredujemo, a hkrati želimo čim prej  ven iz te sence. Kar nekaj pilotov je že na njivah pod nami. Tudi njim se je mudilo na sonce. Po kakšnih 45min ostanem popolnoma sam, v senci na ravnini. Napredujem počasi, le višina se na glajdu topi vedno prehitro. Dosegam finese 6 do 7. Ne gre in ne gre. Po dolgih 3h33min le dosežem cilj. 100 jih je pristalo zunaj. Tako utrujen še nisem bil kdaj po letenju.  Robi in Lara pristaneta zunaj. Robiju je šlo na začetku dobro, vendar je ostal sam in je dan zaključil blizu Bitole. Sam želim dan čimprej pozabiti.
 
 
Četrtek 4.8.2016
 
Vreme se je izboljšalo. Kljum temu, da pesimistični nemci napovedujejo suho termiko, se že ob 10ih delajo lepe bazice nad hribčki. Poletimo vsi pravočasno in smo solidno prištimani pred odprtjem štarta. Sam sem kakšnih 100m nižje, vendar nič kritičnega. Prvih nekaj kilometrov odpeljem odlično in dobro napredujem protu jugu v smeri Bitole, kjer nas čaka prva obratna točka. Ker prva in druga skupina naredita manjšo napako, kmalu ujamem drugo skupino, s katero potem večino poti nadaljujemo po tasku. Žal leti skupina prepočasi (misleč da je vodilna) in nas mnogo  pilotov iz ozadja ujame. Kar naenkrat se formira velika skupina 50ih pilotov, ki še vedno počasi napreduje po tasku, med tem pa Marli in še trije iz njegove skupine kakšnih 10km naprej pičijo kot zmešani. Blizu predzadnje obratne točke se najdeva z Orožom in Ovuku in končno začnemo tiščati in poizkušamo uiti skupini. Sam odpeljem malo slabšo linijo in ostanem kakšnih 200m nižje. Treba je prečkati celotno ravnino od Prilepa proti Kruševu, vendar smo bolj kot ne ves čas na polnem gasu. Kakšnih 15km pred ciljem povrtimo še zadnje dviganje in gremo v dolet. Sem v Top10. Tam pa kriza, saj je zadnja točka v abwindu in gre fuuul dol. Vsa rezerva skopni in kmalu  se znajdemo 50-100m nad tlemi, le kakšnih 3km od cilja. Kar nekaj jih pristane. Sam se borim nizko v šibkem dviganju. 300m naprej vidim da imajo boljše dviganje, vendar s to višino vprašanje če pridem do tja. Vseeno poizkusim srečo in najdem neko močno turbulenco, ki pa je ne morem scentrirati. Dokončno mi vso upanje uniči pilot, ki se mi pridruži in kroži preveč naokoli. Prostora je le za enega. Odpravim se na death glide proti 1km oddaljen ciljni črti, visok vsega kakšnih 70m. Pristanem kakšnih 500m pred ciljno črto, v ciljnem cilindru. Kakšna frustracija. Cel dan odleten skoraj perfektno, potem pa takole. Spakiram in grem po cesti naokoli, kakšna 2km peš proti cilju. Kakšnih 15min za tem Robi prečka ciljno črto po zraku. Lari žal spet ni šlo.
 
 
Petek 5.8.2016
 
Vreme spet kul, tokrat gremo najprej na sever, potem na jug in proti cilju. Po poletanju se nikakor ne uspem pobrati do baze, in tako štartam precej neoptimalno. Zadaj in nižje. Vreme se proti prvi obratni še ni prav sestavilo in kmalu se znajdemo precej nizko. Povrtavam neka švoh dviganja, v želji da priključim na rebro grebena, kjer vem da me čaka vsaj 2m dviganje. Po nekaj minutah mi to tudi uspe, in tako naberem zadostno višino, da se vržem na večje hribe, kjer vidim da je prva skupina že tik pod bazo. Tam me pričaka 4-5m/s dviganje, in kaj kmalu sem na 2700m v prijetem hladu. V želji, da čimprej nadoknadim izgubljeno, se odločim za direktno linijo pod oblake nad skalnatim gričevjem s samostanom pri Prilepu, oddaljnem kakšnih 15km. Preračunam da bi moral prileteti tja z lepo rezervo, in glede na veter, sonce in vse, bi moralo biti tam zelo močno in visoko dviganje. Ko letim tja, že vidim prvo skupino kako vrti na ravnici pod bazo. Takrat pa padem v močno spuščanje iz katerega se nikakor ne izvlečem. Skozi gre dol 2.5 do 5.5m/s. Tako vsa rezerva skopni in ostanem skoraj brez opcij. Na greben, na katerega bi moral prileteti cca 500m nad grebenom, sedaj pridem pod višino grebena, in tudi na privetrnih, s soncem obsijanih skalah gre dol 2-3m/s. Čez 30sec sem na tleh in potem še 2h opazujem pilote kako letijo visoko preko. Lara tudi nekje zunaj. Robi pa spet odlično v cilju in se je s tem prebil na tretje mesto v skupni razvrstitvi v fun klasi. Bravo!
 
 
Sobota 6.8.2016
 
Zadnji dan. Grenak priokus prejšnji dni ostaja v podzavesti. Za povrh fašem še prebavne motnje in večino jutra preždim na WC. Nisem prepričan, da bom lahko letel. Dan poprej je Rok Dolinšek zaradi podobnih težav moral pristati. Kasneje ko se srečava na štartu, pravi da je danes tudi bruhal in se kasneje zaradi slabosti odloči, da ne bo letel. Sam sem na meji. Že na tleh sem dehidriran, a hkrati ne upam preveč piti, da ne bi bilo sranja v zraku. Vseeno se odločim za letenje. Je zadnji dan, vreme pa izgleda ok, čeprav za popoldne precej hitro napovedujejo nevihte. Torej dan, ki lahko premeša karte. Z rahko rizkantno potezo, se kakšnih 20min pred odprtjem štarta, izpod baze odpeljem kakšne 3km proti jugu proti startni točki, kjer pa je videti le manjše fecke, ki pa ne dajo nekega pametnega dviganja. Cilj je, da se poberem do baze tik ob štartni točki, in tako dobim nekaj prednosti pred temi, ki varno sučejo 3km severno pod bazo. V zadnjih sekundah pred štartom mi to tudi uspe in tako sem prvič na dirki optimalno pozicioniran na štartu in s tem v vodilni skupini. Dan so zaznamovala dobra in močna dviganja po ravnini, visoke baze in hitro letenje. V vodilni skupini sem tako ostal praktično do konca dirke in dan končal na 16. mestu, nekaj minut za zmagovalcem. Poleg so leteli tudi ostali asi, ki so prišli na evropsko, ki se začne naslednji dan. V cilj pride tudi Robi, sicer z nekaj zamude, vendar ga žal Misty zaradi bolje odpeljanega zadnje dne, izrine na 4. mesto - škoda, vendar vseeno zelo dobro letenje na drugi dirki. Lara pristane nekje zunaj. Sam popravim grenak priokus celotne dirke. Definitivno moja najslabša dirka v življenju. 
 
Celotno tekmovanje je minilo kul, le zadnji dan v cilju vidimo dve nesreči. Najprej enemu Litvancu zapre polovico IP8 na kakšnih 30m, in se v špirali zvrne na tla, kjer obleži z zlomom noge. Nekaj sekund za tem pa en na kakšnih 800m vrže rezervo in pristane kakšen kilometer od pristanka. Mislim da je bil isti, ki je bil dan poprej na moji višini v turbulentnem dviganju naenkrat v full stallu in navit okoli, vendar je rešil zadevo.
 
Zvečer počakamo še podelitev in se ob 22:15 odpravimo proti domu. 
Ob 11ih že jemo pri Jurmanu v Ljubljani.
 
That's all folks!
 
Tadej Krevh
© 2014 Društvo Adrenalin